POSEBNO POLETJE 3. DEL
Zvečer, ko sem preverjala sporočila in obvestila na svojem telefonu sem opazila nekaj zaradi česa sem znorela. Max mi je napisal 'Hej'!!! Nisem mogla verjeti preden bi izgubila pamet in mu začela pisat bedarije, sem mu odpisala edino normalno stvar ki sem jo premogla napisati v tistem trenutku: 'Hej.' Odložila sem telefon. Nisem mogla verjeti. -Sem mu všeč?- sem razmišljala -Neeee. Seveda ne. Nisem mogla nehati razmišljati o njem, zato sem poskusila razmišljati o tem, da greva s Hano po trgovinah. Super se bova imeli (Max je tako lep). Komaj čakam, da si kupim kakšna nova oblačila (Maxu bi pasala katerakoli oblačila). Ahhhhh ne morem nehati razmišljati o njem!- in potem sem počasi končno le zaspala.
NASLEDNJI DAN:
Brskala sem po omari medtem, ko sem se po telefonu pogovarjala s Hano.
“Ne, nevem še kaj bom oblekla! Mogoče tiste hlače ki sem jih imela za zadnji šolski dan? Saj se spomniš? A, kaj misliš? Ah pozabi tiste hlače so že out.”
mi je živčno govorila Hana.
“Daj pomiri se saj tudi jaz še nevem kaj bom oblekla…” sem jo mirila.
“Uf, še dobro, da greva kupovat oblačila ane?”
Prikimala sem potem pa sem se spomnila, da me ne more videti in sem hitro odgovorila da ja.
“No, se slišiva ob dveh. Čavči!”
“Dijo.” sem rekla in prekinila. S Hano greva v Ljubljano kupovat obleke, ker pravi, da nima ničesar za obleč. Ampak to ni res. Videla sem kako veliko oblek ima v svoji omari. In to zelo lepe, ker ima super smisel za modo. Pa saj ne rečem, da jaz nimam smisla za modo ampak ona je edinka in starši ji kupijo vse kar si zaželi. Čeprav dobiva žepnino ji vedno, ko greva kupovat, dajo še dodaten denar. In ona res kupi veliko stvari. Domov se vedno vrača s polnimi vrečami novih oblačil. Meni pa se zdi, da sploh ne potrebujem toliko novega naenkrat.Končno sem v omari našla nekaj kar mi je všeč in se preoblekla. Ura je bila 15 do dveh in čeprav je bilo do Supernove dvajset minut me ni skrbelo saj Hana vedno zamuja. Ko sem prišla tja me je Hana že čakala. Bila je oblečena v majico brez rokav, ki ji je segala do popka in kratko črno krilo. Jaz sem imela na sebi belo majico brez rokav in hlače z naramnicami. Obožujem hlače z naramnicami.
“Kaj pa ti tako hitro delaš tu?” sem jo vprašala potem ko sva se objeli v pozdrav.
“Moj bratanec me je pripeljal.Prejšnji teden je dobil vozniško in veš kako hitro vozi? Resno mislim, enkrat se bo nekam zabil.” se je naglas zarežala Hana in ljudje okoli naju so jo gledali ona pa tega sploh ni opazila.
Sledil je pohod iz ene trgovine v drugo in Hana je v vsaki nekaj kupila. Po eni uri nakupovanja sva se usedli v kavarni in naročili sladoled.
“Kako pa to, da si kupila le dve majici?” me je spraševala Hana “A ni tako, da ste ful bogati ker ma tvoj oči nek nakupovalni center v Italiji v lasti, ha?”
Zardela sem. Hana se res ni znala obnašat v javnosti, čeprav je bilo to kar je rekla res nisem tega rada kar razglašala okoli. Poleg tega pa je Hana govorila zelo glasno tako, da je v naju zrlo cel kup ljudi. Kot vedno, Hana tega spet ni opazila. Hotela sem se izogniti temi zato sem skomignila z rameni in prižgala telefon.
“A lahko vidim?” je Hana pomignila na telefon in še predem seem lahko kaj rekla mi ga je izpulila iz rok. Odprt sem imela Messenger in drsala je med mojimi pogovori. Prijela sem se za glavo -Oh, ne!- sem pomislila -Videla bo, da sem odgovorila na Maxovo sporočilo!
“OMG!” je je zašepetala. -Ja- mi je donelo v glavi -Zdaj bo pa znorela.-
Hvala še enkrat vsem, ki spremljate mojo zgodbo in zahvaljujem se tudi reviji PIL za pohvalo in da bo zgodba lahko objavljena v PESMI IN ZGODBE. Lepe počitnice vsem!
NASLEDNJI DAN:
Brskala sem po omari medtem, ko sem se po telefonu pogovarjala s Hano.
“Ne, nevem še kaj bom oblekla! Mogoče tiste hlače ki sem jih imela za zadnji šolski dan? Saj se spomniš? A, kaj misliš? Ah pozabi tiste hlače so že out.”
mi je živčno govorila Hana.
“Daj pomiri se saj tudi jaz še nevem kaj bom oblekla…” sem jo mirila.
“Uf, še dobro, da greva kupovat oblačila ane?”
Prikimala sem potem pa sem se spomnila, da me ne more videti in sem hitro odgovorila da ja.
“No, se slišiva ob dveh. Čavči!”
“Dijo.” sem rekla in prekinila. S Hano greva v Ljubljano kupovat obleke, ker pravi, da nima ničesar za obleč. Ampak to ni res. Videla sem kako veliko oblek ima v svoji omari. In to zelo lepe, ker ima super smisel za modo. Pa saj ne rečem, da jaz nimam smisla za modo ampak ona je edinka in starši ji kupijo vse kar si zaželi. Čeprav dobiva žepnino ji vedno, ko greva kupovat, dajo še dodaten denar. In ona res kupi veliko stvari. Domov se vedno vrača s polnimi vrečami novih oblačil. Meni pa se zdi, da sploh ne potrebujem toliko novega naenkrat.Končno sem v omari našla nekaj kar mi je všeč in se preoblekla. Ura je bila 15 do dveh in čeprav je bilo do Supernove dvajset minut me ni skrbelo saj Hana vedno zamuja. Ko sem prišla tja me je Hana že čakala. Bila je oblečena v majico brez rokav, ki ji je segala do popka in kratko črno krilo. Jaz sem imela na sebi belo majico brez rokav in hlače z naramnicami. Obožujem hlače z naramnicami.
“Kaj pa ti tako hitro delaš tu?” sem jo vprašala potem ko sva se objeli v pozdrav.
“Moj bratanec me je pripeljal.Prejšnji teden je dobil vozniško in veš kako hitro vozi? Resno mislim, enkrat se bo nekam zabil.” se je naglas zarežala Hana in ljudje okoli naju so jo gledali ona pa tega sploh ni opazila.
Sledil je pohod iz ene trgovine v drugo in Hana je v vsaki nekaj kupila. Po eni uri nakupovanja sva se usedli v kavarni in naročili sladoled.
“Kako pa to, da si kupila le dve majici?” me je spraševala Hana “A ni tako, da ste ful bogati ker ma tvoj oči nek nakupovalni center v Italiji v lasti, ha?”
Zardela sem. Hana se res ni znala obnašat v javnosti, čeprav je bilo to kar je rekla res nisem tega rada kar razglašala okoli. Poleg tega pa je Hana govorila zelo glasno tako, da je v naju zrlo cel kup ljudi. Kot vedno, Hana tega spet ni opazila. Hotela sem se izogniti temi zato sem skomignila z rameni in prižgala telefon.
“A lahko vidim?” je Hana pomignila na telefon in še predem seem lahko kaj rekla mi ga je izpulila iz rok. Odprt sem imela Messenger in drsala je med mojimi pogovori. Prijela sem se za glavo -Oh, ne!- sem pomislila -Videla bo, da sem odgovorila na Maxovo sporočilo!
“OMG!” je je zašepetala. -Ja- mi je donelo v glavi -Zdaj bo pa znorela.-
Hvala še enkrat vsem, ki spremljate mojo zgodbo in zahvaljujem se tudi reviji PIL za pohvalo in da bo zgodba lahko objavljena v PESMI IN ZGODBE. Lepe počitnice vsem!
Komentarji
Objavite komentar