POSEBNO POLETJE 5. DEL
“Preselili se bomo!” je oznanila mama. Z Filipom niti mignila nisva. Selimo se kar naprej. Iz ulice v ulico. Zaradi očita. Imamo eno hišo, ki je čisto vredu potem pa oči zagleda neko drugo in se odloči, da se preselimo. Meni gre to na živce, a zdaj sem tega že navajena. Mama je pričakujoče dvignila obrvi. Nevem kaj je pričakovala od naju. Selitev ni bila za našo družino nič posebnega. Hočem reči, resda je malo čudno da se včasih kar tako preselimo… A vedno ostajamo v istem kraju in vedno hodim v isto šolo. Nič se ne spremeni, le hiša je druga. Zavzdihnila sem in prisedla za mizo.
“Dobro,” sem rekla in se nasmehnila, da ne bi bila mami užaljena ker s Filipom ne kaževa nobenega navdušenja “v katero ulico pa?” Mami se je začela grati s prsti in si grizla ustnico. To je pomenilo, da je živčna.
“Mami…?” je nestrpno vprašal Filip.
“Em… Preselili se bomo… …Na… …em… Flo..Ri… Ehm…na Florido.”
Najprej sem mislila, da se heca, potem pa sem videla resni izraz na njenem obrazu. Samo gledala sem jo. Nisem se mogla premakniti. Florida??? Kaj???
“Zakaj?!” je naenkrat zavpil Filip.
“No… Vajin oči je do zdaj lahko vodil trgovski center v Italiji kar od tu, iz Slovenije. A zdaj se bo njegova služba premestila. S tem hočem reči… Kupil je nov trgovski center. V Ameriki. In ne more ga voditi od tu, ampak mora biti tam. Zato… Moramo na Florido.”
Zdaj je tudi Filip samo gledal. Meni pa je v glavi divjalo. A se je očiju zmešalo? Kar tako razmetava z denarjem! Pa ne z nakupom kakšne jahte ali vikenda… Ne! On kupi trgovski center! V Ameriki!!
Mama je hotela prekiniti tišino, zato je začela nakladati: “Hiša je čudovita! Ima super razlgled na morje in je čiste zraven plaže! Šli bomo februarja in takrat bo zelo prijetno vreme, ravno za našo selitev. Tam je poletje celo leto in vem, da vidva obožujeta poletje. Tudi sobi bosta prečudoviti. Večji kot sta jih kadarkoli imela….” še naprej je govorila kako super bo vse in bla bla in blabla. Jaz je sploh nisem poslušala. Bila sem v nekakšnem transu. Tresla sem se in nisem prepričana če sem mežikala. Nenadoma sem vse dejansko dojela. Šli bomo stran. Stran iz Slovenije. Stran iz našega kraja. Stran iz moje šole, stran od Hane in… In stran od Maxa. Stran od vsega kar sem kadarkoli poznala. Začele so mi teči solze. Stekla sem v svojo sobo, se vrkla na posteljo ter zarila obraz v blazine. Tulila sem kot dojenček, a bilo mi je vseeno. Vseeno za ves svet. Vse se bo spremenilo. Vse.
Hvala vsem (že stotič a sem res hvaležna) za vsooo podporo. Upam, da boste še naprej brali moje zgodbe in imejte se najnajlepše kar se lahko!
“Dobro,” sem rekla in se nasmehnila, da ne bi bila mami užaljena ker s Filipom ne kaževa nobenega navdušenja “v katero ulico pa?” Mami se je začela grati s prsti in si grizla ustnico. To je pomenilo, da je živčna.
“Mami…?” je nestrpno vprašal Filip.
“Em… Preselili se bomo… …Na… …em… Flo..Ri… Ehm…na Florido.”
Najprej sem mislila, da se heca, potem pa sem videla resni izraz na njenem obrazu. Samo gledala sem jo. Nisem se mogla premakniti. Florida??? Kaj???
“Zakaj?!” je naenkrat zavpil Filip.
“No… Vajin oči je do zdaj lahko vodil trgovski center v Italiji kar od tu, iz Slovenije. A zdaj se bo njegova služba premestila. S tem hočem reči… Kupil je nov trgovski center. V Ameriki. In ne more ga voditi od tu, ampak mora biti tam. Zato… Moramo na Florido.”
Zdaj je tudi Filip samo gledal. Meni pa je v glavi divjalo. A se je očiju zmešalo? Kar tako razmetava z denarjem! Pa ne z nakupom kakšne jahte ali vikenda… Ne! On kupi trgovski center! V Ameriki!!
Mama je hotela prekiniti tišino, zato je začela nakladati: “Hiša je čudovita! Ima super razlgled na morje in je čiste zraven plaže! Šli bomo februarja in takrat bo zelo prijetno vreme, ravno za našo selitev. Tam je poletje celo leto in vem, da vidva obožujeta poletje. Tudi sobi bosta prečudoviti. Večji kot sta jih kadarkoli imela….” še naprej je govorila kako super bo vse in bla bla in blabla. Jaz je sploh nisem poslušala. Bila sem v nekakšnem transu. Tresla sem se in nisem prepričana če sem mežikala. Nenadoma sem vse dejansko dojela. Šli bomo stran. Stran iz Slovenije. Stran iz našega kraja. Stran iz moje šole, stran od Hane in… In stran od Maxa. Stran od vsega kar sem kadarkoli poznala. Začele so mi teči solze. Stekla sem v svojo sobo, se vrkla na posteljo ter zarila obraz v blazine. Tulila sem kot dojenček, a bilo mi je vseeno. Vseeno za ves svet. Vse se bo spremenilo. Vse.
Hvala vsem (že stotič a sem res hvaležna) za vsooo podporo. Upam, da boste še naprej brali moje zgodbe in imejte se najnajlepše kar se lahko!
Komentarji
Objavite komentar