POSEBNO POLETJE 6. DEL
Čez nekaj časa je v mojo sobo prišla mami in me objela.
“Vse…” sem zahlipala “Vse bo drugače.”
“Nekatere stvari se bodo res spremenile.” je govorila mami “Tako je vedno v življenju. A mi, tvoja družina, mi bomo zate tu vedno in za vedno , a prav?”
Prikimala sem. Počutila sem se kot takrat ko sem pri petih letih padla s kolesom in jokala na ves glas. Mami je prišla me objela in me mirila. Ne betonu sva sedeli kakšne pol ure, čeprav je bolečina že zdavnaj ponehala. Tam sva bili le zato ker nisem hotela iz maminega objema. Tam bi ostala za vedno. Tam je bilo varno. A nato sem morala vstati ter poskusiti še enkrat. V drugič mi je uspelo in naučila sem se voziti kolo. Ta spomin je bil moj najljubši spomin. Poleg današnjega spomina kako sva se z Maxom gledala v kinu. Zdaj se mi je to zdelo že davno. Kot takrat ko sem padla s kolesom, sem morala tudi zdaj se pobrati in iti naprej. Vstala sem s postelje in rekla : “Na sprehod grem.” in si obrisala solze. Mami je le pokimala in se nasmehnila. Ko je odšla iz moje sobe sem hotela še pograbiti telefon, a sem si premislila. Nisem ga zares rabila. Na sprehod sem šla v bližnji gozd. Hodila sem po gozdni poti in gledala liste na drevesih. Bili so lepi in zeleni. Nato pa sem pogledala na tla. Tam so ležali pohojeni rjavi listi. Jaz sem bila kot oni. Bila sem žalostni, rjav, posušen list. Max je bil zelen list. Vsi ki sem jih poznala so bili zeleni listi. Kdo sploh mara posušene, odpadle liste kot sem jaz?
Oprostite ker je bil ta del nekam drugačen in krajši. Upam da vam je kjub temu všeč! Uživajte!
“Vse…” sem zahlipala “Vse bo drugače.”
“Nekatere stvari se bodo res spremenile.” je govorila mami “Tako je vedno v življenju. A mi, tvoja družina, mi bomo zate tu vedno in za vedno , a prav?”
Prikimala sem. Počutila sem se kot takrat ko sem pri petih letih padla s kolesom in jokala na ves glas. Mami je prišla me objela in me mirila. Ne betonu sva sedeli kakšne pol ure, čeprav je bolečina že zdavnaj ponehala. Tam sva bili le zato ker nisem hotela iz maminega objema. Tam bi ostala za vedno. Tam je bilo varno. A nato sem morala vstati ter poskusiti še enkrat. V drugič mi je uspelo in naučila sem se voziti kolo. Ta spomin je bil moj najljubši spomin. Poleg današnjega spomina kako sva se z Maxom gledala v kinu. Zdaj se mi je to zdelo že davno. Kot takrat ko sem padla s kolesom, sem morala tudi zdaj se pobrati in iti naprej. Vstala sem s postelje in rekla : “Na sprehod grem.” in si obrisala solze. Mami je le pokimala in se nasmehnila. Ko je odšla iz moje sobe sem hotela še pograbiti telefon, a sem si premislila. Nisem ga zares rabila. Na sprehod sem šla v bližnji gozd. Hodila sem po gozdni poti in gledala liste na drevesih. Bili so lepi in zeleni. Nato pa sem pogledala na tla. Tam so ležali pohojeni rjavi listi. Jaz sem bila kot oni. Bila sem žalostni, rjav, posušen list. Max je bil zelen list. Vsi ki sem jih poznala so bili zeleni listi. Kdo sploh mara posušene, odpadle liste kot sem jaz?
Oprostite ker je bil ta del nekam drugačen in krajši. Upam da vam je kjub temu všeč! Uživajte!
Komentarji
Objavite komentar