POSEBNO POLETJE 9. DEL
»No, a gresta prva?« je Filip pogledal naju z Maxom.
»Seveda.« se mi je nasmehnil Max. Usedla sva se vsak na svoj obroč in čakala, da nama bo tisti tip, ki je tam sedel, dal znak, da lahko greva. Ko sva ga nekaj časa pričakujoče gledala je končno dvignil glavo in rekel: »Aja, lahko gresta kadarkoli hočeta. Tu se itak nihče ne pelje.«
»Zakaj?« je zmedeno vprašal Max, tip pa je samo skomignil z rameni in svojo pozornost spet posvetil zaslonu. Z Maxom sva se odrinila tako da sva najin dvojni obroč pognala po toboganu. Najprej sva se peljala skozi temo potem pa so se prižgale lučke. Max je ravno hotel nekaj reči, ko sva se naenkrat ustavila. Zmedeno sva se pogledala in ugotovila, da se je najin obroč zataknil. Tobogan je bil preozek!
»Zdaj razumem zakaj ta vožnja ni najbolj popularna.« se mi nasmehnil Max. On se pa nasmehne čisto vsemu sem pomislila. Joj kako je srčkan! Prikimala sem in rekla: »Izgleda, da bova še nekaj časa tu.«
Max se je nasmehnil potem pa se je njegov obraz v hipu zresnil. »Filip mi je povedal, da se boste preselili na Florido. Res škoda.«
»Nisem vedela, da sta s Filipom tako dobra prijatelja.« sem rekla
»Saj nisva, poznava se samo s treninga. Samo… Tebe bom pogrešal…«
To me je zmedlo. »Kako?« sem rekla »Saj sva se komaj danes šele zares spoznala.«
Prikimal je. »Že, a meni se je zdelo kot, da sem te poznal že veliko prej. Uf, sori, to je zvenelo preveč čudaško…« Max se je spet nasmehnil in jaz sem se zasmejala.
»Hahah, saj je ok. Ne rečem, da se ne sliši čudaško ampak tudi sama sem precej čudaška haha.«
Tudi Max se je zasmejal. »To je pa super!« spet si je nadel malo resnejši obraz in zdelo se mi je, da je malce zardel. Nisem prepričana, v toboganu nama je svetila le medla luč. »Vem, da sva se šele spoznala, a mislim, da si mi bila že takoj vše…«
Prekinil, ga je glas, ki je odmeval po tunelu. »Em, izgleda, da sta obtičala notri in povedal vama bom kaj narediti.« je spet zaigrano zamrmral tip s stola. »Poskusita previdno obrniti obroč, tako, da bosta dela eden za drugim in em… Aja to je vse. Veliko sreče in želimo vam še naprej veliko zabave in ja.« je čemerno zaključil tip. Max je zavil z očmi in se zarežal. »Okej.« se je obrnil proti meni »Z vso silo se zaleti v levo stran svojega obroča.« Zmedeno sem ga pogledal on pa mi je rekel s pomirjajočim glasom: »Zaupaj mi.« Prikimala sem in storila kar mi je naročil. On je medtem naslonil svoja stopala na steno tobogana in se odrinil. Obroč se je res obrnil in kmalu sva se spustila v majhen bazenček s katerim se je tobogan zaključil. Mislila sem, da bo dokončal, kar mi je hotel povedati prej, a ni. Mogoče je bilo okoli preveč obiskovalcev. Mogoče mi bo povedal pozneje.
Upam, da vam je bil ta del všeč in opravičujem se, ker je malo krajši. Uživajte in hvala za branje!🙂
»Seveda.« se mi je nasmehnil Max. Usedla sva se vsak na svoj obroč in čakala, da nama bo tisti tip, ki je tam sedel, dal znak, da lahko greva. Ko sva ga nekaj časa pričakujoče gledala je končno dvignil glavo in rekel: »Aja, lahko gresta kadarkoli hočeta. Tu se itak nihče ne pelje.«
»Zakaj?« je zmedeno vprašal Max, tip pa je samo skomignil z rameni in svojo pozornost spet posvetil zaslonu. Z Maxom sva se odrinila tako da sva najin dvojni obroč pognala po toboganu. Najprej sva se peljala skozi temo potem pa so se prižgale lučke. Max je ravno hotel nekaj reči, ko sva se naenkrat ustavila. Zmedeno sva se pogledala in ugotovila, da se je najin obroč zataknil. Tobogan je bil preozek!
»Zdaj razumem zakaj ta vožnja ni najbolj popularna.« se mi nasmehnil Max. On se pa nasmehne čisto vsemu sem pomislila. Joj kako je srčkan! Prikimala sem in rekla: »Izgleda, da bova še nekaj časa tu.«
Max se je nasmehnil potem pa se je njegov obraz v hipu zresnil. »Filip mi je povedal, da se boste preselili na Florido. Res škoda.«
»Nisem vedela, da sta s Filipom tako dobra prijatelja.« sem rekla
»Saj nisva, poznava se samo s treninga. Samo… Tebe bom pogrešal…«
To me je zmedlo. »Kako?« sem rekla »Saj sva se komaj danes šele zares spoznala.«
Prikimal je. »Že, a meni se je zdelo kot, da sem te poznal že veliko prej. Uf, sori, to je zvenelo preveč čudaško…« Max se je spet nasmehnil in jaz sem se zasmejala.
»Hahah, saj je ok. Ne rečem, da se ne sliši čudaško ampak tudi sama sem precej čudaška haha.«
Tudi Max se je zasmejal. »To je pa super!« spet si je nadel malo resnejši obraz in zdelo se mi je, da je malce zardel. Nisem prepričana, v toboganu nama je svetila le medla luč. »Vem, da sva se šele spoznala, a mislim, da si mi bila že takoj vše…«
Prekinil, ga je glas, ki je odmeval po tunelu. »Em, izgleda, da sta obtičala notri in povedal vama bom kaj narediti.« je spet zaigrano zamrmral tip s stola. »Poskusita previdno obrniti obroč, tako, da bosta dela eden za drugim in em… Aja to je vse. Veliko sreče in želimo vam še naprej veliko zabave in ja.« je čemerno zaključil tip. Max je zavil z očmi in se zarežal. »Okej.« se je obrnil proti meni »Z vso silo se zaleti v levo stran svojega obroča.« Zmedeno sem ga pogledal on pa mi je rekel s pomirjajočim glasom: »Zaupaj mi.« Prikimala sem in storila kar mi je naročil. On je medtem naslonil svoja stopala na steno tobogana in se odrinil. Obroč se je res obrnil in kmalu sva se spustila v majhen bazenček s katerim se je tobogan zaključil. Mislila sem, da bo dokončal, kar mi je hotel povedati prej, a ni. Mogoče je bilo okoli preveč obiskovalcev. Mogoče mi bo povedal pozneje.
Upam, da vam je bil ta del všeč in opravičujem se, ker je malo krajši. Uživajte in hvala za branje!🙂
Komentarji
Objavite komentar